Ajdov med

Tako kot pri drugih vrstah medu velja, da se med zaradi možnosti botulizma odsvetuje otrokom do enega leta. Starejšim otrokom pa lahko ajdov med nudi dragocene hranilne snovi, kot so minerali in antioksidanti.

Ajdov med izvira iz cvetov ajde, ki imajo specifične aromatične spojine. Zaradi tega je temnejši, z rahlo grenko in polno aromo, kar ga loči od blažjih vrst medu.

Ker ima razmeroma visoko vsebnost glukoze, se lahko kristalizira prej kot nekatere druge vrste medu. Če vam kristalizacija ne ustreza, ga lahko blago pogrejete v topli vodni kopeli (do 35 °C).

Ajdov med je znan po svoji zdravilnosti, saj vsebuje veliko antioksidantov, ki pomagajo pri zaščiti celic pred oksidativnim stresom. Pogosto se priporoča pri težavah z dihali, saj pomirja kašelj in vneto grlo. Bogat je z železom, kar prispeva k boljšemu krvnemu obtoku in dvigu energije. Zaradi svojih protivnetnih lastnosti pa je odličen tudi za celjenje ran in krepitve imunskega sistema.

V trenutku, ko čebela nabere ajdov nektar, se ta v čebeljih ustih pomeša z encimom. Sam encim je znan kot invertaza ali "čebelji encim", ki se izloča iz čebeljih žlez. Ko se medonosne čebele vrnejo v panj, si nabrane ajdove nektarje izmešajo s »čebeljim encimom«.

To bo zmanjšalo vsebnost vode in pretvorilo nektar v med. Nato bodo ajdov med odložile v voščene celice, vendar je v tem trenutku lahko vsebnost vode previsoka. Da bi zmanjšale vsebnost vode, bodo čebele razmahnile svoja krila nad voščeno celico, to pa bo izhlapelo nekaj vode.

Ko končajo postopek, bo vsebnost vode v medu približno pod 20 %. Nato se celico zapre in čebele bodo postopek znova ponovile.