Vir: https://www.cd-smarje.si/cebelji-pridelki/
Vrste medu
Med delimo glede na izvor nektarja:
– na cvetlični med (čebele nabirajo nektar iz cvetočih rastlin),
– na manin med (čebele nabirajo sladki sok kot stranski produkt drugih žuželk, ki so povzročitelji
gozdnega medenja).
Cvetlični medovi
Za cvetlični med je značilno, da je nabran iz različnih cvetov, zato je sestavljen iz nektarja najrazličnejših rastlin, ki rastejo in so značilne za našo pokrajino. Med ima lahko različni okus, barvo ali aromo, glede na večjo zastopanost posamezne rastline. Zelo rad kristalizira in pri tem tvori drobne do precej debele kristale. Njegova barva se giblje od svetlo rumene do rjave. Takšen med ima prijeten okus, običajno zelo sladak. Primeren je za sladkanje vseh napitkov in lajšanje prehladnih obolenj. Zelo se prileže kot namaz na kruhu z margarino ali brez. Z ustrezno tehnologijo čebelarjenja lahko pridelamo precej sortnega cvetličnega medu. Čebelarji imajo na svojih policah več sortnih medov:
AKACIJEV MED
Na oko je od vodeno zelene do svetlo rumene barve, zelo nežnega okusa in prijetne arome. Zelo nerad kristalizira in je tekoč tudi do dve leti. Zaradi milega vonja ga nekateri imenujejo tudi damski med.
LIPOV MED
Lipov med je v tekočem stanju rumen, z zelenkastim opalnim odsevom. Pogosto kristalizira, kristali so srednje grobi. Je močne arome po lipovem čaju oziroma mentolu. Zaradi svojih zdravilnih učinkov je pri uporabnikih zelo cenjen. Pospešuje znojenje.
AJDOV MED
Ajdov med je v tekočem stanju temno rdečkasto rjav, kristaliziran pa je svetlo rjave barve. Kristalizira v velikih kristalih, kmalu po točenju. Je najboljši med za potice in pecivo, žal pa ga je zelo težko dobiti, saj v današnjem času sejejo zelo malo ajde, pa še ta zelo nerada medi.
KOSTANJEV MED
Kostanjev med je v tekočem stanju rjavo rdečkaste barve. Lahko pa se na kostanju pojavi tudi mana, takrat pa je med nekoliko bolj temne barve – podoben je smrekovemu medu. Je srednje do zelo grenak, krajši ali daljši čas ostane tekoč, kristalizira pa v grobe kristale. Ima močan prodoren vonj, njegova grenčica pa izvira iz zrnc cvetnega prahu. Prav zato je zelo zdravilen in iskan pri naših potrošnikih, saj blagodejno vpliva na naš živčni sistem.
Gozdni medovi ali mana
Čebele nabirajo mano ali »roso« na vejicah dreves smreke ali jelke.
Povzročitelji tega medenja so tako imenovani kaparji oziroma ušice, ki
srkajo influenčni sok drevesa. Snovi porabijo za svojo rast, sladkorje
pa izločijo v obliki drobnih kapljic, ki prosto padajo po drevesu. V
začetku so te kapljice prozorne, pri stiku z svetlobo pa potemnijo. Zato
so ti medovi bolj motni kot cvetlični, precej bolj
gosto tekoči in temnejše barve. Od cvetličnega se razlikujejo tudi po
sestavi sladkorjev. Včasih so brez vonja, pogosto pa imajo vonj po
smoli, njihov okus spominja na žganje ali karamelo. V ustih se težko
raztapljajo in se ne lepijo na jezik ali dlesni.
SMREKOV MED
Je temen med iz mane, rjave barve z rdečkastim odsevom. Ima značilen
vonj po prsnem sirupu in zeliščnih, smolnatih bonbonih. Smrekov med ima
aromo mentola in je zelo bogat z rudninskimi snovmi. Porabniki ga zelo
cenijo, saj velja za odlično zdravilo proti kašlju, bronhitisu in
raznim pljučnim boleznim. V Sloveniji največ smrekovega medu pridobijo v
gorenjskih in štajerskih gozdovih.
HOJEV MED
To je med zelo temne sivo-rjave barve. Na dnevni svetlobi da temnozelen
odsev. Ne kristalizira pogosto, kadar pa je strjen, je izredno trd. Je
brez vonja in milega, zelo prijetnega okusa. V ustih pušča aromo po
mentolu. Po svetu ga zelo cenijo, zato ga Slovenci precej izvozijo.
Zdravilni učinki so podobni kot pri smrekovem medu.
Cvetni prah
Glede na proizvodnjo ločimo dve vrsti cvetnega prahu:
– OSMUKANI cvetni prah čebelar pridobi z posebno
pripravo, imenovano osmukalnik, ki je nameščena pred vhodom v panj.
Čebela v naravi nabira cvetni prah na mnogih rastlinah, toda pri enem
izletu iz panja leti le na cvetove iste vrste, saj lahko le tako opravi
vlogo opraševalke. Pri tem opravilu pobere delčke prahu iz rastline, jih
z zadnjimi nogami oblikuje v nekoliko večje kroglice in v »koških«
odnese v panj. Pri prehodu v panj te kroglice osmuka
– IZKOPANI cvetni prah je tisti, ki so ga čebele
prinesle v panj, mu s slino dodale fermente, ga stlačile v satno celico
in s tankim slojem medu pokrile. S tem so preprečile, da bi se v njem
začela nabirati vlaga in bi se lahko pokvaril. Seveda je tak cvetni prah
veliko kvalitetnejši in ga je težje pridelati, zato dosega tudi višjo
ceno. Tako uskladiščen cvetni prah imenujemo tudi »čebelji kruhek«.To
je najbolj bogata vitaminska hrana za razvoj čebelnega zaroda, saj lahko
le iz tako pripravljenega cvetnega prahu čebele negovalke izdelajo
krmilni mleček, s katerim hranijo svoj zarod v celicah satja.
Sestavine cvetnega prahu
Sestava cvetnega prahu je zelo različna, odvisna predvsem od rastlin, na
katerih ga čebele nabirajo. Vsebuje: od 30 % do 40 % vlage, od 11 % do
35 % beljakovin, od 20 % do 40 % ogljikovih hidratov, od 1 % do 20 %
maščob in od 1 % do 7 % rudninskih snovi. Poleg tega so v pelodu še
pigmenti, vitamini in druge aromatične snovi. Cvetni prah vsebuje še
vitamine B-skupine, provitamin A, vitamin C, D, E in K.
Zdravilna vrednost cvetnega prahu in uporaba
Literatura navaja, da je cvetni prah učinkovito sredstvo proti prebavnim
motnjam (uravnava delovanje črevesja, tako pri ljudeh, ki trpijo zaradi
kronične zapeke, kot pri tistih s kronično diarejo), krepi imunski
sistem, izboljšuje krvno sliko, pomaga pri premagovanju stresa in
virusnih obolenj, upočasnjuje staranje in pri moških zavira obolenja
prostate… Cvetni prah uživamo zjutraj, na tešče, s čajem ali drugo
tekočino in zvečer, po večerji. Lahko ga mešamo z medom, lahko pa kupimo
že pripravljene mešanice pod različnimi imeni. Preventivno ga jemljemo
najbolje dvakrat dnevno, po tri mesece v letu, ob prehodu letnega časa,
najprej ob koncu zime v začetek pomladi, nato pa še ob koncu poletja v
začetek jeseni. Dnevni odmerek naj bo 30 do 40 g .
Matični mleček
Matični mleček je izloček žlez nekaj dni starih čebel dojilj, s katerim
hranijo svojo »kraljico« oziroma matico, da je sposobna zalegati jajčeca
za novi zarod in tako razmnoževati čebeljo družino. Hkrati je matični
mleček hrana, ki matici omogoča daljšo življenjsko dobo od ostalih
čebel. Čebele pridelujejo mleček iz medu, cvetnega prahu in vode. Zato
matični mleček vsebuje 66 % vode, 12,34 % beljakovin, 5,46 % maščob,
12,49 % skupnih reduktivnih snovi in 2,84 % nedoločenih snovi. Takšna
sestava mlečka se spreminja glede na starost čebel dojilj. To pomeni, da
mleček ki je namenjen matici, pridelujejo samo mlade, to je od 6 – 9
dni stare čebele, medtem ko mleček, ki ga uporabljajo za hranjenje
zalege, pridelujejo starejše čebele. Matični mleček se mora hraniti v
hladilniku pri temperaturi + 4 stopinje C za sprotno uporabo, sicer ga
zamrznemo. Pri uživanju je najbolje jemati presnega, in to do 7 g na
dan. S plastično ali leseno žličko zajamemo matični mleček in ga damo
pod jezik. Počakamo nekaj minut, da se raztopi in že lahko občutimo
blagodejno poživitev v telesu. Zaradi vsebnosti 10-hidroksi-dekanojske
kisline matični mleček deluje zaviralno na razvoj mnogih bakterij, lajša
znamenja staranja in pripomore k normalnemu delovanju živčnega sistema.
Matični mleček uravnava delovanje telesnih žlez in deluje pozitivno pri
odpravljanju arterijo skleroze. Uporabljajo ga tudi v kozmetični
industriji, saj povečuje vitalnost epidermnih celic, izboljšuje
njihovo presnovo in tako zavira staranje kože.
Zadelavina ali propolis
Propolis je material, ki ga čebele nabirajo na popkih živih rastlin in
ga samega ali v kombinaciji z voskom uporabljajo pri mašitvi rež ali
razpok v panju, ki povzročajo prepih. Surovino za proizvodnjo propolisa
čebele dobijo iz dveh virov. Prvi vir je nabiranje smolnatih snovi na
drevesih topola, kostanja, breskev ali smreke. Nabrano smolo, zbrano v
koške med členki zadnjih nožic, prinašajo v panj. Drugi vir je nekakšen
izbljuvek smolnatih kožic cvetnega prahu, ki ga uporabljajo za
pripravo hrane. S to snovjo čebele prevlečejo vse dele panja in tako
zavarujejo sebe in svoj zarod pred mikroorganizmi, ki bi se lahko
razvili v panju.
Sestava in lastnosti propolisa
Običajno je propolis rjave barve, pri nizki temperaturi je zelo krhek in
brez vonja, pri višji, okrog 24 stopinjah C, pa je rahlo vlečljiv in
zelo prijetnega vonja po karamelu in vaniliji. Če ga zažgemo, razširja
vonj zelo iskanih aromatičnih smol. Gospodarska vrednost propolisa je
zelo velika. Iz njega izdelujejo specialne lake za pohištvo in prevleko
za glasbene instrumente. Čebele iz Azijec proizvajajo zelo veliko
propolisa, italijanska in naša kranjica pa dosti manj. Ko so pred
približno 30. leti začeli raziskovati sestavo propolisa, so s sodobnimi
postopki odkrivali čedalje več sestavin, tako da je vse nemogoče
našteti. Povzemamo samo nekatere: flavonoidi, hidroksiflavoni, benzojska
kislina in derivati, aminokisline, rudninske snovi, steroli, fenoli
in heteroaromatične spojine in še mnoge druge. Sestavine, ki delujejo
antibiotično, so topne v vodi in alkoholu. Sam suh propolis topimo v 76
% do 90 % alkoholu. Propolis je zelo aktiven proti mikroorganizmom
Proteus vulgaris. Je edini med snovmi, ki je močno fungiciden, na kar
smo Slovenci lahko ponosni, saj so to prvi v svetu odkrili
na Mikrobiološkem inštitutu Medicinske fakultete v Ljubljani.
Propolis kot domače zdravilo
Dosedanja svetovna poročila o propolisu dokazujejo, da je to medicinsko
precej uporabna snov, ki deluje baktericidno, protivirusno, fungicidno,
protitoksično… Uporabljamo ga v obliki mazila ali kapljic. Za zunanjo
uporabo ga uporabljamo v obeh oblikah, za notranjo uporabo pa samo
v obliki kapljic. Zelo priporočljiv je za vneta grla in ustne sluznice,
vnete in obolele dlesni. Kadar ga uporabljamo za zdravljenje vnetja
grla, ga nakapamo na kocko sladkorja toliko, da porjavi in kocko nato
damo v usta, kjer se počasi raztaplja. Za različne rane, tudi gnojne, pa
ga uporabljamo v obliki tekočine ali mazila. Vendar pa je pri propolisu
pomembno, da kljub številnim dobrim lastnostim, ki jih ima, lahko pride
pri sicer zelo majhnem številu ljudi do alergije. Snov, ki to povzroča,
še ni raziskana, zato nekoliko pozornosti ne bo odveč.