Vir: https://www.cd-smarje.si/cebelji-pridelki/

Vrste medu 
Med delimo glede na izvor nektarja:
– na cvetlični med (čebele nabirajo nektar iz cvetočih rastlin),
– na manin med (čebele nabirajo sladki sok kot stranski produkt drugih žuželk, ki so povzročitelji
gozdnega medenja).

Cvetlični medovi
Za cvetlični med je značilno, da je nabran iz različnih cvetov, zato je sestavljen iz nektarja najrazličnejših rastlin, ki rastejo in so značilne za našo pokrajino. Med ima lahko različni okus, barvo ali aromo, glede na večjo zastopanost posamezne rastline. Zelo rad kristalizira in pri tem tvori drobne do precej debele kristale. Njegova barva se giblje od svetlo rumene do rjave. Takšen med ima prijeten okus, običajno zelo sladak. Primeren je za sladkanje vseh napitkov in lajšanje prehladnih obolenj. Zelo se prileže kot namaz na kruhu z margarino ali brez. Z ustrezno tehnologijo čebelarjenja lahko pridelamo precej sortnega cvetličnega medu. Čebelarji imajo na svojih policah več sortnih medov:


AKACIJEV MED
Na oko je od vodeno zelene do svetlo rumene barve, zelo nežnega okusa in prijetne arome. Zelo nerad kristalizira in je tekoč tudi do dve leti. Zaradi milega vonja ga nekateri imenujejo tudi damski med.
LIPOV MED
Lipov med je v tekočem stanju rumen, z zelenkastim opalnim odsevom. Pogosto kristalizira, kristali so srednje grobi. Je močne arome po lipovem čaju oziroma mentolu. Zaradi svojih zdravilnih učinkov je pri uporabnikih zelo cenjen. Pospešuje znojenje.
AJDOV MED
Ajdov med je v tekočem stanju temno rdečkasto rjav, kristaliziran pa je svetlo rjave barve. Kristalizira v velikih kristalih, kmalu po točenju. Je najboljši med za potice in pecivo, žal pa ga je zelo težko dobiti, saj v današnjem času sejejo zelo malo ajde, pa še ta zelo nerada medi.
KOSTANJEV MED
Kostanjev med je v tekočem stanju rjavo rdečkaste barve. Lahko pa se na kostanju pojavi tudi mana, takrat pa je med nekoliko bolj temne barve – podoben je smrekovemu medu. Je srednje do zelo grenak, krajši ali daljši čas ostane tekoč, kristalizira pa v grobe kristale. Ima močan prodoren vonj, njegova grenčica pa izvira iz zrnc cvetnega prahu. Prav zato je zelo zdravilen in iskan pri naših potrošnikih, saj blagodejno vpliva na naš živčni sistem.

Gozdni medovi ali mana
Čebele nabirajo mano ali »roso« na vejicah dreves smreke ali jelke. Povzročitelji tega medenja so tako imenovani kaparji oziroma ušice, ki srkajo influenčni sok drevesa. Snovi porabijo za svojo rast, sladkorje pa izločijo v obliki drobnih kapljic, ki prosto padajo po drevesu. V začetku so te kapljice prozorne, pri stiku z svetlobo pa potemnijo. Zato so ti medovi bolj motni kot cvetlični, precej bolj
gosto tekoči in temnejše barve. Od cvetličnega se razlikujejo tudi po sestavi sladkorjev. Včasih so brez vonja, pogosto pa imajo vonj po smoli, njihov okus spominja na žganje ali karamelo. V ustih se težko raztapljajo in se ne lepijo na jezik ali dlesni.
SMREKOV MED
Je temen med iz mane, rjave barve z rdečkastim odsevom. Ima značilen vonj po prsnem sirupu in zeliščnih, smolnatih bonbonih. Smrekov med ima aromo mentola in je zelo bogat z rudninskimi snovmi. Porabniki ga zelo cenijo, saj velja za odlično zdravilo proti kašlju, bronhitisu in raznim pljučnim boleznim. V Sloveniji največ smrekovega medu pridobijo v gorenjskih in štajerskih gozdovih.
HOJEV MED
To je med zelo temne sivo-rjave barve. Na dnevni svetlobi da temnozelen odsev. Ne kristalizira pogosto, kadar pa je strjen, je izredno trd. Je brez vonja in milega, zelo prijetnega okusa. V ustih pušča aromo po mentolu. Po svetu ga zelo cenijo, zato ga Slovenci precej izvozijo. Zdravilni učinki so podobni kot pri smrekovem medu.

Cvetni prah
Glede na proizvodnjo ločimo dve vrsti cvetnega prahu:
OSMUKANI cvetni prah čebelar pridobi z posebno pripravo, imenovano osmukalnik, ki je nameščena pred vhodom v panj. Čebela v naravi nabira cvetni prah na mnogih rastlinah, toda pri enem izletu iz panja leti le na cvetove iste vrste, saj lahko le tako opravi vlogo opraševalke. Pri tem opravilu pobere delčke prahu iz rastline, jih z zadnjimi nogami oblikuje v nekoliko večje kroglice in v »koških« odnese v panj. Pri prehodu v panj te kroglice osmuka
IZKOPANI cvetni prah je tisti, ki so ga čebele prinesle v panj, mu s slino dodale fermente, ga stlačile v satno celico in s tankim slojem medu pokrile. S tem so preprečile, da bi se v njem začela nabirati vlaga in bi se lahko pokvaril. Seveda je tak cvetni prah veliko kvalitetnejši in ga je težje pridelati, zato dosega tudi višjo ceno. Tako uskladiščen cvetni prah imenujemo tudi »čebelji kruhek«.To je najbolj bogata vitaminska hrana za razvoj čebelnega zaroda, saj lahko le iz tako pripravljenega cvetnega prahu čebele negovalke izdelajo krmilni mleček, s katerim hranijo svoj zarod v celicah satja.

Sestavine cvetnega prahu
Sestava cvetnega prahu je zelo različna, odvisna predvsem od rastlin, na katerih ga čebele nabirajo. Vsebuje: od 30 % do 40 % vlage, od 11 % do 35 % beljakovin, od 20 % do 40 % ogljikovih hidratov, od 1 % do 20 % maščob in od 1 % do 7 % rudninskih snovi. Poleg tega so v pelodu še pigmenti, vitamini in druge aromatične snovi. Cvetni prah vsebuje še vitamine B-skupine, provitamin A, vitamin C, D, E in K.
Zdravilna vrednost cvetnega prahu in uporaba
Literatura navaja, da je cvetni prah učinkovito sredstvo proti prebavnim motnjam (uravnava delovanje črevesja, tako pri ljudeh, ki trpijo zaradi kronične zapeke, kot pri tistih s kronično diarejo), krepi imunski sistem, izboljšuje krvno sliko, pomaga pri premagovanju stresa in virusnih obolenj, upočasnjuje staranje in pri moških zavira obolenja prostate… Cvetni prah uživamo zjutraj, na tešče, s čajem ali drugo tekočino in zvečer, po večerji. Lahko ga mešamo z medom, lahko pa kupimo že pripravljene mešanice pod različnimi imeni. Preventivno ga jemljemo najbolje dvakrat dnevno, po tri mesece v letu, ob prehodu letnega časa, najprej ob koncu zime v začetek pomladi, nato pa še ob koncu poletja v začetek jeseni. Dnevni odmerek naj bo 30 do 40 g .

Matični mleček
Matični mleček je izloček žlez nekaj dni starih čebel dojilj, s katerim hranijo svojo »kraljico« oziroma matico, da je sposobna zalegati jajčeca za novi zarod in tako razmnoževati čebeljo družino. Hkrati je matični mleček hrana, ki matici omogoča daljšo življenjsko dobo od ostalih čebel. Čebele pridelujejo mleček iz medu, cvetnega prahu in vode. Zato matični mleček vsebuje 66 % vode, 12,34 % beljakovin, 5,46 % maščob, 12,49 % skupnih reduktivnih snovi in 2,84 % nedoločenih snovi. Takšna sestava mlečka se spreminja glede na starost čebel dojilj. To pomeni, da mleček ki je namenjen matici, pridelujejo samo mlade, to je od 6 – 9 dni stare čebele, medtem ko mleček, ki ga uporabljajo za hranjenje zalege, pridelujejo starejše čebele. Matični mleček se mora hraniti v hladilniku pri temperaturi + 4 stopinje C za sprotno uporabo, sicer ga zamrznemo. Pri uživanju je najbolje jemati presnega, in to do 7 g na dan. S plastično ali leseno žličko zajamemo matični mleček in ga damo pod jezik. Počakamo nekaj minut, da se raztopi in že lahko občutimo blagodejno poživitev v telesu. Zaradi vsebnosti 10-hidroksi-dekanojske kisline matični mleček deluje zaviralno na razvoj mnogih bakterij, lajša znamenja staranja in pripomore k normalnemu delovanju živčnega sistema. Matični mleček uravnava delovanje telesnih žlez in deluje pozitivno pri odpravljanju arterijo skleroze. Uporabljajo ga tudi v kozmetični industriji, saj povečuje vitalnost epidermnih celic, izboljšuje njihovo presnovo in tako zavira staranje kože.

Zadelavina ali propolis
Propolis je material, ki ga čebele nabirajo na popkih živih rastlin in ga samega ali v kombinaciji z voskom uporabljajo pri mašitvi rež ali razpok v panju, ki povzročajo prepih. Surovino za proizvodnjo propolisa čebele dobijo iz dveh virov. Prvi vir je nabiranje smolnatih snovi na drevesih topola, kostanja, breskev ali smreke. Nabrano smolo, zbrano v koške med členki zadnjih nožic, prinašajo v panj. Drugi vir je nekakšen izbljuvek smolnatih kožic cvetnega prahu, ki ga uporabljajo za pripravo hrane. S to snovjo čebele prevlečejo vse dele panja in tako zavarujejo sebe in svoj zarod pred mikroorganizmi, ki bi se lahko razvili v panju.

Sestava in lastnosti propolisa
Običajno je propolis rjave barve, pri nizki temperaturi je zelo krhek in brez vonja, pri višji, okrog 24 stopinjah C, pa je rahlo vlečljiv in zelo prijetnega vonja po karamelu in vaniliji. Če ga zažgemo, razširja vonj zelo iskanih aromatičnih smol. Gospodarska vrednost propolisa je zelo velika. Iz njega izdelujejo specialne lake za pohištvo in prevleko za glasbene instrumente. Čebele iz Azijec proizvajajo zelo veliko propolisa, italijanska in naša kranjica pa dosti manj. Ko so pred približno 30. leti začeli raziskovati sestavo propolisa, so s sodobnimi postopki odkrivali čedalje več sestavin, tako da je vse nemogoče našteti. Povzemamo samo nekatere: flavonoidi, hidroksiflavoni, benzojska kislina in derivati, aminokisline, rudninske snovi, steroli, fenoli in heteroaromatične spojine in še mnoge druge. Sestavine, ki delujejo antibiotično, so topne v vodi in alkoholu. Sam suh propolis topimo v 76 % do 90 % alkoholu. Propolis je zelo aktiven proti mikroorganizmom Proteus vulgaris. Je edini med snovmi, ki je močno fungiciden, na kar smo Slovenci lahko ponosni, saj so to prvi v svetu odkrili na Mikrobiološkem inštitutu Medicinske fakultete v Ljubljani.

Propolis kot domače zdravilo
Dosedanja svetovna poročila o propolisu dokazujejo, da je to medicinsko precej uporabna snov, ki deluje baktericidno, protivirusno, fungicidno, protitoksično… Uporabljamo ga v obliki mazila ali kapljic. Za zunanjo uporabo ga uporabljamo v obeh oblikah, za notranjo uporabo pa samo v obliki kapljic. Zelo priporočljiv je za vneta grla in ustne sluznice, vnete in obolele dlesni. Kadar ga uporabljamo za zdravljenje vnetja grla, ga nakapamo na kocko sladkorja toliko, da porjavi in kocko nato damo v usta, kjer se počasi raztaplja. Za različne rane, tudi gnojne, pa ga uporabljamo v obliki tekočine ali mazila. Vendar pa je pri propolisu pomembno, da kljub številnim dobrim lastnostim, ki jih ima, lahko pride pri sicer zelo majhnem številu ljudi do alergije. Snov, ki to povzroča, še ni raziskana, zato nekoliko pozornosti ne bo odveč.